O nerazumevanju pojava Chloe Sevigny sem nekaj že napisala, zdaj mi je pa še manj jasno. Kar je pravzaprav še najmanjši problem. Meni ni všeč, drugim je, tako se pač ta svet vrti. Fotografije, posnete za revijo Twin, pa so, hmmm, wrong on so many levels. Embrace the age of rebellion naj bi bil motto te izdaje revije, meni pa se zdijo fotografije kot nekakšen pedofilski material, ki sta ga nevede posneli dve deklici našemljeni v stara oblačila, ki skušata posnemati zapeljivost, v babičini hiši, med zimskimi počitnicami. V devetdesetih. Že tu je ogromno stvari, ki po mojem mnenju ne bi smele obstajati, kaj šele soobstajati. Pa pustimo ob strani dejstvo, da mi Chloe zgleda kot otrok in da od tu izvira moja asociacija na pedofilijo. Modne fotografije bi morale ljudi prepričevati v nakup določenih izdelkov, ne pa da jih naredijo na videz cenene. Kje je drugače smisel modne industrije? V izdelovanju luksuznih oblačil, katerim potem fotografi in stilisti vzamejo bistvo? Največje vprašanje, ki se mi zastavlja, je pravzaprav vprašanje, zakaj bi si kdo želel ustvariti vtis iz devetdesetih. Ali nismo vsi srečni, da je te, z modnega stališča, čudne dekade konec? Očitno ne, in tu nimam v mislih le teh fotografij. Zakaj je zunaj sneg, če je Velika Britanija na poti v poletje, je še eno izmed vprašanj, a se ne bom preveč trudila, da bi poiskala odgovor nanj. Mogoče ima kaj zveze z mottom. Edina stvar, ki jo podpiram je profesionalno ustvarjanje amaterizma. Ampak ne na takšen grotesken način.

Oglejte si fotografije in povejte, ali se tudi vam zdijo tako grozne.